Rusija je še vedno v šoku. vse kar se je zgodilo v zadnjih mesecih je preprosto nerealno. Ko je nekdanji predsednik, Dmitry Medvedev napovedal odstop s predsedniškega stolčka je kot svojega prestolonaslednika predlagal političnega somišljenika, veterana in bivšega predsednika - desno-centrističnega predstavnika Združene Rusije, Vladimirja Putina. Ta je ponudbo sprva sprejel, a se je med pripravami na svojo tretjo predsedniško kampanjo odločil, da je pri 59 letih pripraljen obesiti škornje svoje politične kariere na klin in se posvetiti družinskemu in osebnemu življenju. Ker je odločitev padla šele v poznem mesecu januarju, v katerem se je predsedniška kampanja že močno nagibala proti koncu, je po vzhodno evropski velesili zavladalo vprašanje - ali si združena rusija sploh še lahko opomore? Na kandidatsko mesto so postavili izkušenega politika in ekonomista Vasilyja Lagunova, a le redek prebivalec rusije je verjel, da bo lahko v kratkem času premagal krdelo lačnih volkov, ki je prežalo nanj. Tukaj je bil večna številka 2, venomer drugi izglasovan v predsedniških in premierskih volitvah, skrajnež komunistične partije, Timotei Volkov, desničarski as liberalno demokratske, kapitalistične stranke - Mikhail Savva, okoli 5 brezstrankarskih kandidatov, Centristična 'rešitev' združene rusije, Filipp Pajarin... Vsi ti so bili na videz močnejši od svežega Lagunova...

Po slabih 2 mesecih priprav in govorov na vsakem delu rusije je - na presenečenje mnogih, a na pričakovanje kritikov Z 40% zmagal Volkov, za čigar petami se je z zavidljivim izzidom 31% mudil Savva. Med tem, ko se je del rusije že klanjal novemu absolutistu - parlament je bil namreč začasno ukinjen zaradi Putinovega odstopa - se je druga polovica bala reinkarnacije Josefa Stalina v obliki Volkova. A ravno, ko naj bi bilo vse razjasnjeno. Kako se bo odvila prihodnost Rusije - na Volkovem zmagovalnem govoru, drugega marca 2012 se je zgodilo nemogoče. Volkov je, v Moskvi, pred množico deset tisočih ljudi in milijoni pred televizijskimi zasloni prikorakal na govorniški oder. Prej glasna publika častnikov in novinarjev je obmolknila in z očmi hlastala novega voditelja in ravno, ko je ta odprl usta se je razlegel. Strel. Samo eden, a zadosten za truplo na govorniškem odru. Publika je obnemela. Nekateri so padli na tla in se skrivali pred strelcem, drugi pa so z očmi iskali strelca. Vsi so najprej sumili veleslavno rusko kriminalno organizacijo, bolje znano kot Rdeča Mafija. A sumi so bili neumni. Rdeča mafija je bila strogo levičarsko-anarhistično usmerjena. Vse od leta 91 se jim ni godilo tako dobro. A kdo bi storil takšno zlo? Policija je dobro opravila svoje delo in ujela kriminalca, ki se je predstavil kot član Bele mafije. O organizaciji ni povedal nič drugega, a celotna rusija je vedela, za kaj gre. Po stotih letih se je v rusiji v novič rodila ruska civilna vojna. Boj med belo in rdečo armado se je preselil v podzemlje.

Situacija se je na videz pomirila. Nihče od civilistov ni izvedel nič novega o mafijskem življenju. Morilec je bil obsojen dosmrtne ječe, a ni spregovoril in po mesecu dni so bile potrebne ponovne predsedniške volitve. Imele so izjemno malo številu udeležencev. Komunistična partija se volitev ni udeležila in večina brezstrankarskih kandidatov se je kandidaturi odpovedalo. Volitve je zmagala centristična stranka Filippa Pajarina. Procentaža je bila odbita desničarski stranki, saj jo je velik del ljudstva povezovalo z umorom Volkova, kljub Savvovemu javnemu govoru in zatrjevanju, da v umor ni upleten. Prav tako so pripadniki levice glasovali za centrizem, ki je bil pač njim najmilejša alternativa konzervativnim nasprotnikom. V Rusiji je zavladal navidezni mir, a odvijati so se začela simbolična dejanja množice, ki so kazala na to, da mira v Rusiji zagotovo ni. Politično sovražtvo se je razživelo in v večjih mestih, kot so Moskva in St. Petersburg, so se začele serije selitev tako, da so se vsi komunisti, socialisti in zastopniki marxističnega liberalizma začeli seliti na zahodna krila, s čimer so simbolizirali svoje levičarsko prepričanje. Enako so storili vsi zavetniki konzervativne politike, kapitalisti, klasični liberalisti, imperialisti, krščanski politiki in nasploh vsi, ki so se zbali za svoje premoženje. Ti so se vseljevali v zahodna krila velemest in tako podpirali politično nestrpnost. A malo so vedeli, da so bili le nadzemno ogledalo mafij, ki so se bojevale vse od Volkovega umora.