felix marlen lyov

Living on your knees conformity or dying on your feet for honesty?

Literatura nas spremlja skozi vse življenje. Lahko so otroške slikanice, ob katerih se ljudstvo jutrišnjega dne uči nenavadne znake cirilice, ali ljubezenski roman pri katerem marsi katera gospa potoči solzo. Pisana in spregovorjena beseda spremjata človeško življenje skozi težko in lahko in sta z nami skozi smeh in solze. Faulkner, Shakespere in druga v zvezde zapisana imena, ki morda nikoli niso uspela spraviti podpisa pod svoje neprecenljivo delo spremljajo razvoj človeka na v takšni ali drugačni obliki in držijo test časa tako, kot morda nihče ali nič drugega na tem svetu. In, tak kot verjetno na vsakega, je na mladega moža, ki vam bo v naslednjih vrsticah predstavljen, pisana beseda vplivala močno, a na posreden, drugačen način.
Še v času kraljevine rusije in poprej, menda iz srednjega veka so dojilje, sviloprejke in nasploh starke svojim vnukom in rejencem pripovedovale isto zgodbo, otroci pa so jo z očmi požirali kot največjo sladkorno poslastico, kar so si jo lahko zamislili.Zgodbo o Feliksu Lʹvinoyevem, junaku sedmerih imen. Skozi leta se je pojavljal v mnogih vlogah. Kot princ onkraj gorovja Ural, ki se je vrnil v Moskvo da reši princeso pred zlobnim zmajem. Kot plemičev sin z nepopisno močjo. Kot berač, ki si je pravico do življenja moral priboriti vsak dan s krajo na predmestni tržnici. A venomer je bil opisan kot veličasten mladenič. Njegovi dolgi lasje naj bi se venomer svetlikali, pa naj bi se pojavili v vranje črnem čopu ali svetli blond barvi z žarkom zlata. Bil je znan po smrtno resnem, bledem obrazu, ki je vlival srah v hlače vsakemu nasprotniku s katerim se je spopadel. Bil je kot Ruski Odisej. Pevci so pripovedovali o veličastnem Feliksu L'vinoyevem in balade so govorile kako bo - čez petsto let, tako kot njegov večni pustolovski spremljevalec ognjeni ptič feniks tudi ljudski heroj vstal iz svojega pepela in se vrnil na zemljo in takrat naj bi se cedila med in mleko.
Felix je bil rojen materi šivilji in očetu policijstu KGBja. Njegovo poimenovanje je bilo vse prej kot načrtovano. Felix je bilo ime, ki se je tako materi Karini kot očetu Levu pač zdelo simpatično. Ne prepogosto in dovolj moderno, da se ne bo zdelo škripavo v času, ko bo njun edinec dosegel odrasli stan. Zagotovo ga nista hotela poimenovati s kakšnim starčevskim imenom. Nadela sta mu srednje ime Marlen, po dveh velikih možeh, ki sta zaznamovala predvsem očetovo življenje - Carlu Marxu in Vladimirju Leninu. Po standardni ruski predponi se je očetovo ime preselilo na konec prvorojenčevega. Tako je bil spočet. Z mrtvimi črnimi očmi, ognjem v laseh in pobledelo kožo je v svojih mladih letih na svet prijokal kot nadebuden in zveav otročiček. Veliko časa je preživel za knjigami, v prostem času pa poslušal svojega strogo komunistično usmerjenega očeta - varuha zakona - kako mu je pripovedoval zgodbe s terena. Zgodbe niso bile lepe, a otrok jih je moral slišati, da je vedel, kako država ravna s teboj, če ne razmišljaš tako kot sistem. Rusija se je v tistem času otepala vsakogar s konzervatistično glavo in prav je bilo, da je Lev svojega sina o tem podučil nemudoma, sicer bog ve, kaj bi iz njega nastalo. Felix je bil že v mladih letih seznanjen s politiko in nenim pomenom in, kolikor je lahko v svojih najstniških leith vse skupaj razumel se je z rdečim sistemom strinjal. Njegova družina ni bila nikoli bogata zato ni dojemal zakaj on, pameten, učen, močan fant ne bi dobil enake priložnosti kot zavaljena sluz, ki so si jo uzrejali pred sovijetski tajkuni. A vendar, čeprav je fant razmišljal v pravi smeri so njegovi možgani delovali hitreje, kot bi bilo to zaželeno od fanta v puberteti. V njem je vrela želja po absolutizmu in v glavi je koval lastne politične veje.
Ljudje so bili izpuščeni iz gulagov in ruska ureditev se je spreminjala. Njegov oče je ostal vrez službe in kmalu po tem umrl od starosti. Ostal je sam z matero s cestami, prepleteni s kriminalom in drogami in garjavimi psi, ki so preživeli preizkus narave in se pregarali skozi življenje v delavskem taborišču. Materi je slepo obljubljal, da se bo držal osvetljenega dela ceste a venomer ga je vleklo v sence na stranski ulici. Čeprav je tam, kjer so luči svetile in so potovali avtomobili in kolesa, zdelo precej mirno in morda celo veselo, je Felix s kotičkom očes vedno pogledoval proti tisti eni tanki dolgi ulici. Tam, kjer je nekoč videl moža v dolgi, rjavi halji, potuhnjenega in zavitega v temno gosto senco. Vse, kar je razsvetljevalo okolico je bil predolg ogorek na robu njegove debele kubanske cigare. Hotel je tja. Vzgojen je bil v misli, da je lahko enakovreden drugim, vendar se je zdaj vračala velesila rusija. Vračale so se trgovine z visokimi cenovnimi nalepkami in vse se je premikalo preihitro, on pa je bil le mlad fant, radoveden in ne poučen o sencah. Ni mogel kaj drugega kot pa vstopiti.
Bil je Feliks Lʹvinoyev. Bil je Feliks Levjesrčni in počutil se je kot junak. Leta so kar švigala mimo njega in dejanja so se kar vrstila. Začelo se je z modricami. Tisti prekleto bolečino zamaknjene čeljusti in zlomljene roke. Ulični pretepi pač. Nadaljevalo z drogami. Na nekdaj poviti roki so se zdaj znašče vdolbine in piki v žilo, doma pa galerija pregretih žlic in praznih škatlic tablet. Priključil se je rdečim. Nekoč rdeč, vedno rdeč. Vse se je še vedno premikalo hitro, a Felixu je bilo všeč. Spominjal se je, ko je bil le še deček s svojim nahrbtnikom junakov iz stripov, potem pa so ti spomini postali zamadeženi in ne tako vedri, in vse skupaj se je ozrlo na njegovem, nič več otroškem obrazu. Na par dni nepobriti bradi modrica, temni podočnjaki in vedno resen pogled črnih mrtvih oči. Učenje vožnje na kolesu je prekril spomin o izgubi nedolžnosti s prostitutko. Inna je bila res dobra kurbica. Spomin jemanja sirupa, ko je zbolel za močno angino je prevzel prvi poiskus Ectasyja na rave žuru. Luči so ga zadele z vseh strani in glasna, nelagodna glasba ga je prisilila. Prvi deški pretem s Pavlom v petem razredu je zakril spomin, ko je prvič pritisnil na petelina. Kako mu je skozi komolce ptešel nelagoden valj. Sila, ki ga je odrinila od talj in mu drobce smodnika poslala prav v njegove mrtve oči ki so takrat zadnjič zajokale, ko so ugledale krvavečo mater pred njegimi očmi, za njo pa njegovega šefa, ki je z nasmeškom na obrazu in cigaro med prstoma ploskal njegovemu okrutnemu dejanjanju. Ljubezni več ni poznal. Poznal je le sebe in droge in seks in cigare in denar in rdečo. Veliko rdeče.

SNAKE, DUDE, 14, ROUND 4 YEARS, NONE YET